Splezal sem na stolček, se z rokami dotaknil dna omare in izvlekel škatlo. V njej je bila zgodba moje družine. V njej je bila zgodba, ki je del mene.

Fotografije sem posnel iz plastične vrečke. Nekatere so s časom že porumenele. Druge so v čudnem formatu. Majhne. Z valovitimi robovi.

Začutila sem vonj časa, ki je ostal za mano. Fotografije moje babice, ki je leta 1940 oblečena kot ciganka hodila po ulicah Ria de Janeira. Na tla sem polagala fotografijo za fotografijo in poskušala najti začetek, sredino in konec vsake zgodbe. Nisem mogla. Mislim, da je življenje v resnici splet trenutkov, v katerih se meša tisto, kar čutimo. Fotografija v realnem času.

Videla sem slike svoje babice, kako se kot najstnica naslanja na avto z nekim prijateljem iz otroštva (predstavljam si, da v svoji zgodbi). Slika, na kateri sesa mango, ki si ga je po mojem mnenju za vedno izposodila od sosede.

Na drugi fotografiji je moja babica v naročju držala mojo mamo, ko je bila še dojenček. Globoko sem vdihnila in pomislila: "Pojdi stran, solza! Moja babica je v manj kot dveh letih izgubila dva otroka. Pred več kot 35 leti jo je zadela kap, a na eni od fotografij je še vedno hodila brez pomoči bergel.

Našel sem fotografijo svoje mame v avtobusu. Z njo je povezana še ena zgodba: prvi poljub z očetom na izletu v Campos do Jordão. Zanimivo je, da sem si, ko so mi pripovedovali to zgodbo, predstavljal svojo mamo v rožnati bluzi in s spetimi lasmi, očeta pa v črnih hlačah in modri srajci.

Moja mama je nosila karirasto srajco in razmršene lase. Oče, ne vem, kaj je imel na sebi, videli ste lahko le njegove lase (ko jih je še imel). Ko sem vprašal mamo, mi je priznala: "Moj oče ni imel veliko oblačil, vzel je le par kratkih hlač." Pomislil sem: par kratkih hlač v Campos do Jordão?

Nekaj minut po tej fotografiji je prišel na dan prvi poljub. Avtobus je naredil oster ovinek (hvala, tvoj voznik!) in moj oče je "nenamerno" padel mami v naročje.

Še več fotografij. Moj dedek na plaži s pozo odraslega moškega. Moj oče z raztrganim trebuhom. In moja mama, ki sedi na pesku in ... prekleto, kako sem podobna svoji mami! Še nisem bila tam, ampak to je v redu. Že sem bila del vsake od teh zgodb.

Zdaj sem že na slikah, plazim se, se dudam kot babica, se igram s svojimi bratranci in sestričnami, jokam in družino dopolnjuje še en dojenček, moja sestra.

Najbolj smešno je, da se ničesar od tega ne spomnim. Ko pa gledam te fotografije, vem, da sem vse to preživel. In verjemite mi, majhne fotografije ohranjajo čudovit spomin. Spodbujajo nas, da gremo naprej, vendar ne pozabimo, kaj smo preživeli.

In ko pomislim, kolikokrat sem mamo prosil, naj vstane na stolček, iztegne roke do dna omare in vzame albume in škatle z našimi fotografijami. Vsako zgodbo, ki jo pripovedujem tukaj, mi je že povedala na vsaki fotografiji, ki jo je našla.

Danes fotografiram družine v upanju, da se bo nekega dne v vsaki od teh zgodb znašel tudi kakšen otrok. Ko bodo čez leta gledali svoje fotografije, bodo lahko odkrivali in si predstavljali vse, kar so tisti dan doživeli.

Ste se kdaj vprašali, kako bo, ko bo družina, ki ste jo fotografirali, čez dvajset, trideset, petdeset let odprla svoj fotoalbum?

Zato premislite in dobro premislite, saj ste tudi vi del te zgodbe.